Omemba: Vita Mavrič

»Skladba govori o nasilju, o zlorabi moči in o vlogi nas opazovalcev ob tem. V bistvu nastavlja ogledalo nam licemercem: najprej pridejo levi, potem hijene, jastrebi in na koncu mi, muhe. In se mi zdi, da je to zelo aktualno v tem času. Ker smisel umetnosti je, da nas vedno znova zadane, ko se senzorno adaptiramo na probleme, ki nas obdajajo.«

»Šansoni se pišejo in pojejo s krvjo, z jetri. Šansonjerji, tako kot pesniki, so enkratna bitja tega sveta, ogrožena vrsta, venomer na robu izumrtja – in to zato, ker za svojo pesem vedno zastavijo svoje življenje.«

»Od poletja dalje, ko so potekala snemanja desetih izbranih skladb Festivala slovenskega šansona, se vsako jutro zbudim z melodijo ene od njih na svojih ustih in besedilom ene od njih v glavi. Izzivi dneva postanejo lahkotnejši, zagate pa se razrešijo same s pomočjo brezčasnih resnic in napevov, za katere si želim, da bi postali večni.«

»Mislim, da bi si Jani Kovačič zaslužil Prešernovo nagrado. Brez njega bi bil ta slovenski kulturni prostor bistveno bolj prazen, dolgočasen in tudi po malem bolj neveden.«

»Jani je zagotovo podedoval določene predispozicije po družini...«

»Jani Kovačič je nedvomno fenomen po svoji izvirnosti, po tem, da se niti najmanj ne trudi, da bi bil všečen, in da osvaja srca s svojo pristnostjo.«

»Zdi se, da mu malo manjka spoliranosti ali pa perfekcije, da bi bile stvari 'popeglane', kot mi temu rečemo...«

»Sebe kot ustvarjalec ni v vseh teh letih nikoli reproduciral, vsaj jaz tega nisem opazila...«

»Prvi je najbolj očiten, to je ta njegova družbenokritična nota...«

»Mislim, da vsako obdobje prinaša svoj pogled...«

»Izkušenejši zagotovo, nekaterih neumnosti človek ne počne več...«